Kaj so danes delali Fužinci?
Danes smo bili na potepu. Naš župnik nam je pripravil celodnevni skavtski izlet po krajih svojega otroštva in mladosti. Vse je napisal in narisal, vse pripravil in zrihtal in ta naš potep je bil od začetka do konca eno lepo doživetje, polno novih odkritij in presenečenj in hkrati naš začetek novega skavtskega leta.
(Avtor: )
In kam smo šli? Na Dolenjsko seveda, v okolico Šentvida pri Stični, med mehke dolenjske griče, obsijane z jesenskim soncem, odete v preprogo zelenih travnikov in gozdov in zavite v skrivnostno prepletanje preteklosti s prihodnostjo. Kot se za prave skavte spodobi, smo se najprej pridružili vernikom pri maši v cerkvi sv. Jožefa v Ivančni gorici, kjer nas je z iskreno dolenjsko prijaznostjo sprejel in pogostil g. Janko, ki je tudi že malo naš, fužinski. Jarmov križev pot v kapeli in Perkov cerkvi sta bila odlično izhodišče za razmišljenje o našem popotovanju skozi življenje. Tudi postanek ob skoraj dva tisoč let staremu miljskemu kamnu, ki je stal ob nekdanji rimski cesti in besede na znamenju sredi naselja sta nam dala misliti: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji poti... » je leta 1583 dal vklesati v spomenik stiški opat Lavrencij.
Nam je svetilo sonce, ko smo se vzpeli na Gradišče in prisluhnili razlagi v cerkvi sv. Miklavža. Pokukali smo v klet Lavričeve koče, se okrepili z dobro malico in zlezli na kup kamenja – in ugotovili, da je bil naš župnik na vrhu kamnitega hriba najvišji od vseh! Prijazna dobrodošlica nas je čakala tudi pri Rineževih v Malih Češnjicah, kjer se je pred davnimi leti kot deseti otrok rodil naš župnik. Šli smo tudi v Cukarjevo dolino pod Kalom, kjer je znana steza za motokros in na športno letališče blizu železniške postaje v Šentvidu, si ogledali od znotraj in od zunaj cerkev sv. Vida in tamkajšnjo šolo. Na znamenitem šolskem igrišču, kjer vsako leto na pevskem taboru prepeva nekaj tisoč pevcev, je tudi fužinski skavtski zbor zapel eno lepo slovensko narodno...
Ob cesti pred Grumlofom smo se za hip ustavili ob spomeniku prvim talcem v drugi vojni, zvedeli, da je bil zadnji lastnik posestva oz. graščine slikar Ferdo Vesel in da je v teh krajih doma še nekaj pomembnih mož. Tudi naš župnik. Zapeljali smo se mimo graščine Selo in si ogledali še Grilov mlin v Čagoščah. Včasih je bilo na reki Temenici trinajst mlinov, zdaj deluje samo še ta. Prijazna mlinarica je za nas pognala mlinsko kolo in zmlela prgišče koruzne moke.
Večer se je spuščal na Fužine, ko smo se vrnili domov. Utrujeni? Kje pa, saj smo skavti. Veseli? Seveda, saj smo skupaj preživeli en zares lep dan. Zadovoljni s potepom? Ja, zelo. In hvaležni našemu župniku za ves trud in odlično poznavanje svojega kraja in njegove okolice. Še veliko podobnih potepov si želimo!
Začeli smo torej z Dolenjsko. Kdo ve, kam nas bodo vodile naše letošnje skavtske poti? Sam Bog ve. Danes smo ga prosili, naj bo z nami vedno in povsod...
(Avtor: )
Nam je svetilo sonce, ko smo se vzpeli na Gradišče in prisluhnili razlagi v cerkvi sv. Miklavža. Pokukali smo v klet Lavričeve koče, se okrepili z dobro malico in zlezli na kup kamenja – in ugotovili, da je bil naš župnik na vrhu kamnitega hriba najvišji od vseh! Prijazna dobrodošlica nas je čakala tudi pri Rineževih v Malih Češnjicah, kjer se je pred davnimi leti kot deseti otrok rodil naš župnik. Šli smo tudi v Cukarjevo dolino pod Kalom, kjer je znana steza za motokros in na športno letališče blizu železniške postaje v Šentvidu, si ogledali od znotraj in od zunaj cerkev sv. Vida in tamkajšnjo šolo. Na znamenitem šolskem igrišču, kjer vsako leto na pevskem taboru prepeva nekaj tisoč pevcev, je tudi fužinski skavtski zbor zapel eno lepo slovensko narodno...
Ob cesti pred Grumlofom smo se za hip ustavili ob spomeniku prvim talcem v drugi vojni, zvedeli, da je bil zadnji lastnik posestva oz. graščine slikar Ferdo Vesel in da je v teh krajih doma še nekaj pomembnih mož. Tudi naš župnik. Zapeljali smo se mimo graščine Selo in si ogledali še Grilov mlin v Čagoščah. Včasih je bilo na reki Temenici trinajst mlinov, zdaj deluje samo še ta. Prijazna mlinarica je za nas pognala mlinsko kolo in zmlela prgišče koruzne moke.
Večer se je spuščal na Fužine, ko smo se vrnili domov. Utrujeni? Kje pa, saj smo skavti. Veseli? Seveda, saj smo skupaj preživeli en zares lep dan. Zadovoljni s potepom? Ja, zelo. In hvaležni našemu župniku za ves trud in odlično poznavanje svojega kraja in njegove okolice. Še veliko podobnih potepov si želimo!
Začeli smo torej z Dolenjsko. Kdo ve, kam nas bodo vodile naše letošnje skavtske poti? Sam Bog ve. Danes smo ga prosili, naj bo z nami vedno in povsod...
