Bilo je skoraj tako kot v Torinu
Ena zimska olimpijada je prav v teh dneh v Torinu, druga zimska in skavtska pa je bila danes v Mozirju. Že tretja po vrsti. Krasna in enkratna: s prižiganjem olimpijskega ognja, s predstavitvijo udeležencev, s petjem himne, s tekmovanji v različnih disciplinah, s podelitvijo medalj in z ognjemetom na koncu!
Ena zimska olimpijada je prav v teh dneh v Torinu, druga zimska in skavtska pa je bila danes v Mozirju. Že tretja po vrsti. Krasna in enkratna: s prižiganjem olimpijskega ognja, s predstavitvijo udeležencev, s petjem himne, s tekmovanji v različnih disciplinah, s podelitvijo medalj in z ognjemetom na koncu!
Ne verjamete? Zares ne? Pa je bilo vse res! Začeli smo z zbiranjem v Šmihelu nad Mozirjem in nabralo se nas je preko petdeset. Mozirska bratovščina nam je ob dobrodošlici (beri: kava, čaj in pecivo) podelila klopke volne, ki smo si jih pripeli na rutke. Začeli smo s sveto mašo in na koncu v cerkvi prižgali olimpijsko baklo. Zunaj smo naredili krog, se predstavili, razvili skavtsko, slovensko in mozirsko zastavo, zapeli skavtsko in slovensko himno in odšli na prizorišče iger.
Proge so bile že pripravljene, START in CILJ sta stala na svojem mestu, vsi rekviziti tudi, ozvočenje je funkcioniralo, komentator je bil pripravljen, tekmovalci so bili že rahlo nestrpni – in olimpijada se je lahko začela. Najprej veleslalom za otroke, za ženske in moške, potem še drugi tek in zaslužena malica za utrujene tekmovalce. Sledil je biatlon za bratovščine ali mešane ekipe: tek na »dogah« , zabijanje žeblja v klado in ciljanje s sneženimi kepami v tarčo. Zelo naporno in zelo težko. Tekmovalci so se maksimalno trudili in spodbujanje gledalcev je bilo podkrepljeno s smehom in dobronamernimi komentarji. Tretja disciplina je bilo sankanje posameznikov in dvojic. Vsi časi so bili točno izmerjeni, navijanje je bilo športno in glasno, vreme pa idealno.
Sledila je podelitev medalj in obdaritev ekip. Medalje, čisto prave, zlate, srebrne in bronaste - z olimpijskimi krogi na eni strani in skavtsko lilijo na drugi, so dobile svoje ponosne lastnike. Janica in Ivi(ca) - pa ne Kostelić, ampak Hrastnik - sta se izkazala ne samo kot odlična organizatorja in gostitelja, ampak tudi kot izvrstna tekmovalca. Pa vsi ostali iz mozirske bratovščine prav tako!
In na koncu - kot se za vsako pravo olimpijado spodobi - ognjemet! Pravzaprav ne ognjemet, ampak snegomet na ogenj. Pa saj je vseeno: ideja je bila dobra in ogenj je bil zasut s sneženimi kepami iz petdesetih in več rok..
Na Goličnikovi kmetiji so nam medtem skuhali odličen golaž. Posedli smo v prijazno
obednico, po golažu dobili na mizo še pecivo in kavo in ob spremljavi kitare zapeli.
In si obljubili, da se na skavtski olimpijadi srečamo v Mozirju spet čez štiri leta.
En krasen dan je bil to! Bog je spet odprl ta veliko okno, je rekel Janez iz Grosupljega.
Ja, ta veliko, tisto, ki sega od obzorja do obzorja in skozi katerega je lep pogled na vse strani: v modrino neba , v sončen dan, v zasneženo okolico, na hribe v daljavi in ... in v srca ljudi!
Ne verjamete? Zares ne? Pa je bilo vse res! Začeli smo z zbiranjem v Šmihelu nad Mozirjem in nabralo se nas je preko petdeset. Mozirska bratovščina nam je ob dobrodošlici (beri: kava, čaj in pecivo) podelila klopke volne, ki smo si jih pripeli na rutke. Začeli smo s sveto mašo in na koncu v cerkvi prižgali olimpijsko baklo. Zunaj smo naredili krog, se predstavili, razvili skavtsko, slovensko in mozirsko zastavo, zapeli skavtsko in slovensko himno in odšli na prizorišče iger.
Proge so bile že pripravljene, START in CILJ sta stala na svojem mestu, vsi rekviziti tudi, ozvočenje je funkcioniralo, komentator je bil pripravljen, tekmovalci so bili že rahlo nestrpni – in olimpijada se je lahko začela. Najprej veleslalom za otroke, za ženske in moške, potem še drugi tek in zaslužena malica za utrujene tekmovalce. Sledil je biatlon za bratovščine ali mešane ekipe: tek na »dogah« , zabijanje žeblja v klado in ciljanje s sneženimi kepami v tarčo. Zelo naporno in zelo težko. Tekmovalci so se maksimalno trudili in spodbujanje gledalcev je bilo podkrepljeno s smehom in dobronamernimi komentarji. Tretja disciplina je bilo sankanje posameznikov in dvojic. Vsi časi so bili točno izmerjeni, navijanje je bilo športno in glasno, vreme pa idealno.
Sledila je podelitev medalj in obdaritev ekip. Medalje, čisto prave, zlate, srebrne in bronaste - z olimpijskimi krogi na eni strani in skavtsko lilijo na drugi, so dobile svoje ponosne lastnike. Janica in Ivi(ca) - pa ne Kostelić, ampak Hrastnik - sta se izkazala ne samo kot odlična organizatorja in gostitelja, ampak tudi kot izvrstna tekmovalca. Pa vsi ostali iz mozirske bratovščine prav tako!
In na koncu - kot se za vsako pravo olimpijado spodobi - ognjemet! Pravzaprav ne ognjemet, ampak snegomet na ogenj. Pa saj je vseeno: ideja je bila dobra in ogenj je bil zasut s sneženimi kepami iz petdesetih in več rok..
Na Goličnikovi kmetiji so nam medtem skuhali odličen golaž. Posedli smo v prijazno
obednico, po golažu dobili na mizo še pecivo in kavo in ob spremljavi kitare zapeli.
In si obljubili, da se na skavtski olimpijadi srečamo v Mozirju spet čez štiri leta.
En krasen dan je bil to! Bog je spet odprl ta veliko okno, je rekel Janez iz Grosupljega.
Ja, ta veliko, tisto, ki sega od obzorja do obzorja in skozi katerega je lep pogled na vse strani: v modrino neba , v sončen dan, v zasneženo okolico, na hribe v daljavi in ... in v srca ljudi!
