An bout in dns
Takšen je naslov odlične knjige, ki jo je napisal Stanislav Renčelj in je pravkar izšla pri založbi Libris. Knjiga,ki ima podnaslov BRKINSKE DOBROTE je izčrpen kulinarični, turistični, kulturnozgodovinski in etnološki vodnik po Brkinih – po gričevju, ki obroblja kraški svet.
Odrasli skavti v Brkinih (Avtor: Katja)
An buot in dns pomeni v »prevodu« nekoč in danes - in kako je bilo v Brkinih nekoč in danes smo fužinski odrasli skavti raziskovali skupaj z ilirskobistriškimi skavti, pravzaprav z Jožetom in Katjo, ki sta nam pripravila en krasen dan.
Dobili smo se na Premu v sivem sobotnem jutru in najprej stopili v cerkev. Sedanja cerkev je že tretja na tem mestu. Prvo omenjajo kronike že v letu 1295, naslednjo so postavili v letu 1602. Leta 1866 so sedanjo cerkev »obkolili z visokim zidom«, podrli staro in sezidali novo. Kronika piše, da so »koledniki po vaseh mile darove nabirali za cerkev«. Ker jo že nekaj časa obnavljajo, rešujejo Kraljeve freske, oboke in streho, bo potrebno še veliko milih darov.
V župnišču nas je prijazno sprejel premski župnik Tone Ličan in združili smo zelene Brkine z rdečim Madagaskarjem in belo Belo Krajino: Jože nam je v sliki in besedi predstavil Brkine, Katja misijonski Madagaskar, Joži pa nas je pogostila s pravo belokranjsko pogačo.
V stari premski šoli, kjer je bil leta 1876 rojen Dragotin Kette, pesnik slovenske moderne, smo si ogledali njegovo spominsko sobo, se sprehodili po Premu in odšli še na drugo stran vasi, kjer na najvišji točki vzpetine stoji premski grad (grad Bremb). To je dvotraktni romanski palacij, ki z obzidjem okvirja majhno notranje dvorišče, grajski vhod pa varuje okrogli renesančni stolp. Omenjen je bil že leta 1213 in v lasti so ga imeli gospodje Devinski, skoraj 300 let so bili lastniki knezi Porzia, potem so ga podedovali Habsburžani, nato Oberburgi in na koncu je prišel v roke toscanskega plemiča Raunacha, ki je na Premu gospodoval več kot sto let in ga nato dal za doto Janezu Ferdinandu Porzii. Zadnji lastnik gradu je bil zdravnik Zuccolin iz Trsta, potem je bil grad nacionaliziran, zdaj pa v dveh lepih poročnih dvoranah stopajo v novo življenje brkinski in drugi mladoporočeci.
Naslednja postaja: Novakov mlin. Ko smo že mislili, da je konec poti, se je pred nami pokazal lep travnik, na njem krasno obnovljen mlin in Novakova domačija. Pozdravila sta nas prijazni gospodar in gospodinja in nas povabila v hišo, kjer je na ognjišču že plapolal ogenj. Posedli smo okrog ognjišča in bilo je kot an buot. Jaku lepu !!! Za kosilo smo imeli krmpjer u zevenci in bil je tako dober kot an buot.
Kar ostali bi tam ob ognju, saj smo se pogovarjali in peli – kot an buot, ko se je družina ob dolgih večerih zbirala ob toplem ognjišču.
In za konec: sveta maša v čudoviti cerkvici na Sozah. Cerkev je posvečena Mariji Pomagaj. Na Sozah živi 36 ljudi v desetih domačijah. Cerkev je zgradilo 18 vaščanov leta 1938. Veliko zaslug pri gradnji cerkve ima pok. duhovnik Milan Grlj, znan kot »gsput kapelca«. Vsako leto , ko je za Veliki šmaren maševal na Sozah, je pripovedoval, kako je iz takratne Jugoslavije tihotapil podobo brezjanske Marije Pomagaj med kolesi pod vlakom.
Poslovili smo se v mraku in se zahvalili Bistrčanom za lep dan.
Kkšen bout bi blu trejba usje tu še pnuovet, ker je blu zarejs jaku lepu!
Odrasli skavti v Brkinih (Avtor: Katja)
Dobili smo se na Premu v sivem sobotnem jutru in najprej stopili v cerkev. Sedanja cerkev je že tretja na tem mestu. Prvo omenjajo kronike že v letu 1295, naslednjo so postavili v letu 1602. Leta 1866 so sedanjo cerkev »obkolili z visokim zidom«, podrli staro in sezidali novo. Kronika piše, da so »koledniki po vaseh mile darove nabirali za cerkev«. Ker jo že nekaj časa obnavljajo, rešujejo Kraljeve freske, oboke in streho, bo potrebno še veliko milih darov.
V župnišču nas je prijazno sprejel premski župnik Tone Ličan in združili smo zelene Brkine z rdečim Madagaskarjem in belo Belo Krajino: Jože nam je v sliki in besedi predstavil Brkine, Katja misijonski Madagaskar, Joži pa nas je pogostila s pravo belokranjsko pogačo.
V stari premski šoli, kjer je bil leta 1876 rojen Dragotin Kette, pesnik slovenske moderne, smo si ogledali njegovo spominsko sobo, se sprehodili po Premu in odšli še na drugo stran vasi, kjer na najvišji točki vzpetine stoji premski grad (grad Bremb). To je dvotraktni romanski palacij, ki z obzidjem okvirja majhno notranje dvorišče, grajski vhod pa varuje okrogli renesančni stolp. Omenjen je bil že leta 1213 in v lasti so ga imeli gospodje Devinski, skoraj 300 let so bili lastniki knezi Porzia, potem so ga podedovali Habsburžani, nato Oberburgi in na koncu je prišel v roke toscanskega plemiča Raunacha, ki je na Premu gospodoval več kot sto let in ga nato dal za doto Janezu Ferdinandu Porzii. Zadnji lastnik gradu je bil zdravnik Zuccolin iz Trsta, potem je bil grad nacionaliziran, zdaj pa v dveh lepih poročnih dvoranah stopajo v novo življenje brkinski in drugi mladoporočeci.
Naslednja postaja: Novakov mlin. Ko smo že mislili, da je konec poti, se je pred nami pokazal lep travnik, na njem krasno obnovljen mlin in Novakova domačija. Pozdravila sta nas prijazni gospodar in gospodinja in nas povabila v hišo, kjer je na ognjišču že plapolal ogenj. Posedli smo okrog ognjišča in bilo je kot an buot. Jaku lepu !!! Za kosilo smo imeli krmpjer u zevenci in bil je tako dober kot an buot.
Kar ostali bi tam ob ognju, saj smo se pogovarjali in peli – kot an buot, ko se je družina ob dolgih večerih zbirala ob toplem ognjišču.
In za konec: sveta maša v čudoviti cerkvici na Sozah. Cerkev je posvečena Mariji Pomagaj. Na Sozah živi 36 ljudi v desetih domačijah. Cerkev je zgradilo 18 vaščanov leta 1938. Veliko zaslug pri gradnji cerkve ima pok. duhovnik Milan Grlj, znan kot »gsput kapelca«. Vsako leto , ko je za Veliki šmaren maševal na Sozah, je pripovedoval, kako je iz takratne Jugoslavije tihotapil podobo brezjanske Marije Pomagaj med kolesi pod vlakom.
Poslovili smo se v mraku in se zahvalili Bistrčanom za lep dan.
Kkšen bout bi blu trejba usje tu še pnuovet, ker je blu zarejs jaku lepu!
