Uganka
Neža Rus (Avtor: osebni arhiv)
Včasih je dobro, da imamo dve. Ali tri. Ali štiri. Ali več. Manj nas skrbi, kaj bo z nami, ko bomo eno porabili. Ali pojedli. Ali zakockali. Ali prespali. Ali bo dala odpoved. Ali pa bo zbolela. Ali imela izpraznjene baterije. Ali pač ne bo v formi.
Zato se močni klubi in reprezentance ponašajo z dolgo klopjo. Pri njih lahko baje vsak igralec odloči tekmo.
Zato imajo alpinisti s sabo v nahrbtniku tri rezervne baterije za čelko in dve frutabeli viška. Še bolje, če sta to že 5 let prav isti frutabeli. 5 letno obdobje srečnih vzponov pač.
Zato imamo v parlamentu več strank. Čepijo vsaka v svojem kotu dvorane in včasih z daljnogledom, včasih s povečevalnim steklom s svojega gledišča opazujejo probleme, jih komentirajo in mogoče celo prispevajo k reševanju.
Zato imamo dve roki. Dobra dela hitreje napredujejo.
Včasih je slabo, da imamo dve. Ali tri. Ali več. In to že, če so vse dobre. Kaj šele, če so vse slabe. Veliko babic - kilavo dete. Nihče ne ve, kdo je glavni, na koga se obrniti, čigava velja. Izgubljamo fokus in smo zmedeni. Postajamo površni in površinski. Ničesar prav zares ne spoznamo, posvojimo in vzljubimo, ker nimamo časa in neomejenih sposobnosti.
Pred polico v trgovini porabljamo čas, da ugotovimo, kateri piškoti so ročno izdelani, slovenski, brez transmaščob in ne škodijo orangutanom.
Imamo GPS, pa še zemljevid, pa na sovoznikovem sedežu pametnega kopilota. Na križišču se zmedemo od informacij z vseh strani, narobe zavijemo in zamudimo na razgovor za službo.
Hkrati delamo več projektov, a nobenega zares. Malo manjkamo pri enem, malo pri drugem, povsod se izgovarjamo na tretjega.
Kaj nam pomaga 12 strunska kitara, če znamo igrati samo na navadno?
Včasih je slabo, da imamo eno. Potem nimamo nobene. Ozki smo. Omejeni. Predvidljivi. Nedostopni. Neumni. Zaprti. Brez prihodnosti.
Potem lahko na volitvah obkrožimo samo eno stranko. Njeni poslanci se v dvorani posedejo skupaj, v krog na sredini. Hranijo, češejo in krepijo le tisto, kar imajo na dosegu rok. Ta stvar se iz njihove perspektive razvija in je čudovito močna. Od zunaj, z druge strani, je vsa zanemarjena. In če bi vzeli v roke zaprašene daljnoglede, bi videli, da tisto, kar je le nekaj korakov stran, hira in šepa. Vzredijo bolno enoumje. Mogoče celo Severno Korejo.
Potem imamo edinca, ki mu nudimo vse, a hkrati ničesar.
Potem se pri raziskovanju sebe ustavimo pri eni napaki. Če imamo samo eno, nimamo nobene. Izgubljamo ponižnost in samokritičnost.
Tista ena struna je pač premalo, da bi zaigrali vse te različne akorde.
Včasih je dobro, da imamo eno. In to eno dobro. Da ne rečem – najboljšo. Takoj, ko postavim pogoj »najboljšo«, je jasno, da smo jih na začetku imeli več. Ampak so druge odpadle, ker so bile daleč od najboljše. Lahko bi jih imeli torej več, pa imamo raje eno – najboljšo. In s tem nobene več.
Zato je dobro, dokler jemljemo eno vrsto zdravil naenkrat. Ne moremo se zmotiti in vzeti druge tablete. Nobene napake.
Zato imamo enega moža. Hudo dobrega. Vsaka svojega, najboljšega. In ker je najboljši, je lahko eden. Najboljše je pač eno.
Zato imamo eno srce. Da ima lahko sámo svoj ritem. Že tako ga včasih spravimo v aritmijo. Če bi imeli dva, bi bile težave še z resonanco.
Zato imamo enega Boga. Ne begamo. Vemo, kje je, kako ga je mogoče iskati in najti. Je Ljubezen in je dober. Najboljši. Najboljše je pač eno.
Dobre tri mesece je, odkar sem v vlogi vršilke dolžnost poverjenika za gospodarstvo. Če se vam je ob branju kolumne posvetilo, kaj bi lahko bila rešitev naslovne uganke, vam bo zaključek bolj jasen.
V kateri odstavek bomo umestili tokratni Svet Združenja? In posledično … v kateri odstavek bomo umestili razvoj naše organizacije?
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.
