Kuga b' r'd? ali Skavtski tabor čet jugovzhodne Slovenije
Taki smo bili videti iz vesolja (Avtor: Samo Škrabanja)
Prvi dan se je naša galaksija povezala s sosednjo; postavili smo zavetje (šotore) in se kot podtabor spoprijateljili z najbljižjo galaksijo. Bili smo nekoliko prestrašeni, ko smo zapustlili varno zavetje svoje galaksije, toda ponosni, saj nam je kljub dežju uspelo postaviti naš tabor. Sestavljen je bil iz petih galaktičnih enot (podtaborov). Vsako galaktično enoto sta sestavljali dve ali tri galaksije (čete). Blizu centra tabora, ki ga je predstavljal jambor, je stala zanimiva škatla, za katero se je izkazalo, da je teleportacijska komora. Če si si dovolj močno zaželel, te je pripeljala na zamišljeni planet, toda potovanje po vesolju in času je tvegano in zaradi črnih lukenj in krivine prostora se je lahko zgodilo, da si prišel tudi na planet, kjer si že bil in nisi mogel odkrivati novih stvari. Vesolje ima svoje posebnosti. Toda nismo se bali, saj nismo bili sami. Že od začetka je bil z nami duhec. Predstavil se je pod več imeni, nam je najbolj ugajalo ime Skavtski duh.
Sreda je bil dan, ko so nas prišli pogledat starši in skupaj smo izdelali rakete, ki so nas nato ponesle novim izzivom naproti. Odpravili smo se na potep čet. Pot je bila na trenutke naporna, toda nismo se izgubili in praznina vesolja nas ni potegnila vase. Zvečer je bilo mogoče končno videti zvezde, celo utrinki so se pojavljali. Vrnitev v tabor je bila vrnitev domov, pa čeprav doma ni toliko blata, kot ga je bilo kasneje na progi preživetja. Petek je zopet prinesel nekaj obiskov, saj so prišli zunanji mojstri različnih veščin in dan je hitro minil skozi številne delavnice. Sobotni večer pa smo nestrpno pričakovali zaradi skavtskega koncerta. Težko se je bilo odločiti, ali bi plesal v prireditvenem šotoru ali opazoval iskre največjega tabornega ognja, ki so ga pripravili naši pridni klanovci.
In že je bila tu nedelja, čas snidenja s starši in čas slovesa od novih prijateljev, znancev, simpatij. Obhajanje svete maše se je kot vedno v takih trenutkih dotaknilo naših src.
Še skupinsko fotografiranje in mnogo objemov za slovo. Izvidniki in vodnice so s starši zapustili travnik, ki je bil kar naenkrat prazen in razen nekoliko blede trave na mestih, kjer so stali šotori, ni bilo več sledi o čudovitih skavtih, s katerimi smo se skupaj smejali norim idejam. Še nekoliko pospravljanja, pa smo se poslovili tudi voditelji, z obljubo, da se gotovo še kdaj vidimo.
