Post, molitev, miloščina
Post, molitev, miloščina - to troje prihaja iz evangelija (prim. Mt 6) in se je v dvatisočletnem življenju Cerkve utrdilo kot odlična pot za osebno spreobrnjenje. Tako osebno spreobrnjenje, ki spreminja tudi širše okolje in samo družbo. Prevedimo tokrat to troje v skavtsko govorico.
POST. Post oziroma discipliniranje telesa z vzgojnim namenom je v skavtski metodi ves čas prisoten. Tako pri volčičih kot pri izvidnikih in popotnikih se učimo odrekanja prehrani, preprostega prehranjevanja, občasno tudi življenja z lakoto v trebuhu. Slednje ima močne vzgojne učinke. Skavti in skavtinje se že od malega učijo prehrambne skromnosti, kar jim krepi voljo ter odstira pogled na druge oblike “užitkov”. Ko, recimo, hodijo lačni po hribih, so sicer v telesno neprijetni situaciji, a po drugi strani se bolj povežejo med seboj in bodo bolj dovzetni za poezijo okrog sebe. Oboje je prav tako užitek, vendar užitek duhovne narave, ki ostane. Taki “užitki” pa že odpirajo vrata Njegovi navzočnosti.
MOLITEV. Brez molitve ni skavtstva. Vsaj takega kot ga razumemo v našem Združenju in kot ga uči B.P.. Nismo molitvena skupina, a vsakič, ko se srečamo in smo skupaj, skavti tudi molimo. Najlepše so naše molitve na taborih, saj se takrat na posebno živ način vzpostavlja povezava človek- Stvarnik-stvarstvo in posebno živo je skavtsko občestvo. Skavtska molitev poteka tam, kjer poteka skavtsko življenje. Zato skavti ne poznamo “Boga, zaprtega v zakristijo”. Bog je tam, kjer smo mi.
MILOŠČINA. Če prevedemo v sodoben izraz, gre za solidarnost. Če prevedemo v skavtsko govorico, govorimo o služenju. Služenje je žlahtna krona skavtstva: tako v vzgojnem (vzgajamo odgovorne člane družbe) kot v duhovnem smislu (po Kristusovem vzoru se učimo žrtvovati za bližnjega). To, kar smo preko posta v sebi izčistili in okrepili, to, kar smo v molitvi resnično okusili, to se zdaj naj vidi v služenju. Če je bil naš post pravi in naša molitev pristna, bomo vedno bolj obrnjeni k sočloveku, njegovim stiskam in potrebam. Imeli bomo domišljijo, pogum in moč, da bomo storili kaj za ta svet in ga, če se izrazimo po B.P.-jevsko, pustili boljšega kot smo ga našli.
MOLITEV. Brez molitve ni skavtstva. Vsaj takega kot ga razumemo v našem Združenju in kot ga uči B.P.. Nismo molitvena skupina, a vsakič, ko se srečamo in smo skupaj, skavti tudi molimo. Najlepše so naše molitve na taborih, saj se takrat na posebno živ način vzpostavlja povezava človek- Stvarnik-stvarstvo in posebno živo je skavtsko občestvo. Skavtska molitev poteka tam, kjer poteka skavtsko življenje. Zato skavti ne poznamo “Boga, zaprtega v zakristijo”. Bog je tam, kjer smo mi.
MILOŠČINA. Če prevedemo v sodoben izraz, gre za solidarnost. Če prevedemo v skavtsko govorico, govorimo o služenju. Služenje je žlahtna krona skavtstva: tako v vzgojnem (vzgajamo odgovorne člane družbe) kot v duhovnem smislu (po Kristusovem vzoru se učimo žrtvovati za bližnjega). To, kar smo preko posta v sebi izčistili in okrepili, to, kar smo v molitvi resnično okusili, to se zdaj naj vidi v služenju. Če je bil naš post pravi in naša molitev pristna, bomo vedno bolj obrnjeni k sočloveku, njegovim stiskam in potrebam. Imeli bomo domišljijo, pogum in moč, da bomo storili kaj za ta svet in ga, če se izrazimo po B.P.-jevsko, pustili boljšega kot smo ga našli.
