SkavtNET

Spominjam se svojega prvega skavtskega leta. Skoraj vsako nedeljo smo se skavti podali v naravo in tam v živo preizkušali, kar smo se učili med tednom na naših rednih srečanjih: preizkušali smo vozle, gradili ognjišča in bivake, pekli hrenovke ... Kdaj pa kdaj pa smo enostavno šli ven samo zato, da smo bili zunaj, da smo med seboj gradili prijateljske vezi, da smo občudovali naravo. Še danes, po petnajstih letih, grem rad v naravo in uživam, ko jo občudujem. Tudi današnjo s soncem ožarjeno nedeljo sem izkoristil za sprehod v gozd. V bistvu sem šel k neki cerkvici, kjer je bil najprej križev pot, nato pa še maša. Ponekod je na tleh še ležal sneg, drugod pa so že poganjali prvi telohi, zvončki in trobentice. Občudoval sem čudež življenja: pred tednom dni je bilo vse še vkovano v sneg, danes pa so te rože že cvetele. Sprehajal pa sem se tudi po nekem mestu, tudi tam je sonce pričelo pobirati sneg. Tudi tam so se pričela kazati tla. Ob tej poti so se bohotile drugačne cvetke. Pod snegom ni bilo videti samo trave in cvetlic; vedno znova sem lahko opažal številne odpadke, ki so se med letošnjo dolgo zimo znašli v snegu, in ne v smetnjaku. »Groza,« sem pomislil. Ob podobnih prizorih me vedno znova zaboli pri srcu, saj sami sebe zasipavamo v lastne odpadke in se zastrupljamo s tistimi plini, ki jih sami spuščamo v ozračje. Zemlja, kako dolgo nas boš še prenašala? Bog Stvarnik, ali se ne norčujemo iz Tebe, ko uničujemo tisto, kar si Ti ustvaril? Boš obupal nad nami?

Kot kristjan vem, da Bog ne obupa nad človekom. Ker pa sami velikokrat ne zmoremo iti preko odpadkov, ki jih povzročajo naši grehi, nam Bog prihaja nasproti, da nas On ponese preko smetišč, da nam pokaže rože, ki nam jih podarja življenje. Postni čas je kot nalašč, da se skupaj z Jezusom in z drugimi ljudmi lotimo kakšne čistilne akcije v nas samih, da se odločimo in premagamo kakšno grešno nagnjenje. Tako kot se ni lepo sprehajati po nasmetenih ulicah, se ni lepo sprehajati po poteh našega življenja, ki bi bile onesnažene z grehi. Pobirajmo smet za smetjo in tako pripravimo prostor za cvetlice, ki nam lepšajo življenje. Kaj drugega so te rože, če ne naša vsakodnevna dobra dela? Posujmo naše življenje s tem cvetjem, da se bomo v velikonočnem jutru mogli veseliti skupaj z vstalim Jezusom. On je tisti, ki nam pomaga pobirati naše smeti. On je tisti, ki rože naših dobrih del naredi še lepše, jih poplemeniti.
Pogosto se mi zdi, da naša mesta in naša naselja odražajo, kakšni smo, kakšna je naša notranjost. Če nam ni mar za druge, če mislimo zgolj na sebe in na lastno srečo, potem nam ni težko odvreči smeti sredi ulice ali sredi travnika. Če pa se trudimo, da bi bili dobri, da bi delali dobra dela, potem z veseljem poberem papirček, ki leži na tleh, potem z veseljem ločujem odpadke ... potem z veseljem spoštujem naravo in gledam v njej Božje delo. Sveto pismo pravi, da je Bog ob zaključku stvarjenja pogledal celotno stvarstvo in videl, da je zelo dobro. Naj ta dobrota odseva v naših srcih, v naših družinah in v naših domovih, hkrati pa naj sije tako v neokrnjeni naravi kot v mestih. Naj sije, da bomo v stvarstvu res mogli prepoznati Božje delo.